24.7.2010

Phnom Phen

Tako kot sako jutro do zdaj sva se najprej odpravila iskat zajtrk. Na tem mestu naj omeniva, da v JV Aziji (Tajska, Kambodza, Laos) zajtrk ni vkljucen v ceno bivanja v hostlu. Poleg tega vecina Azijcev zajtrkuje doma, tako da zjutraj se ni stojnic s hrano. Zmotno je tudi misljenje, da v Kambodzi ljudje na cesti pijejo stisnjene sokove. Le te se dobi v turisticnih krajih, kjer jih delajo za turiste. Zaradi tega imava za odkar sva na potovanju vsako jutro problem, saj v hostlu in na cesti ni hrane, zaradi cesar morava v restavracijo. Tam ni le drago, temvec je cesto problem, da strezejo zelo majhne obroke (to je problem pri vseh obrokih). Tako sva vsako jutro zapravila najvec denarja za zajtrk in ze cez dve uri sestradana napadala piskote (ki so mimogrede dokaj poceni). Ker so banane najcenejsa hrana, sva problem resila tako, da vecer prej kupiva bele toaste, banane in tuno ali pasteto ter to jeva za zajtrk. V vecjih mestih, kjer je hrana draga pa pride opisan jedilnik na vrsto se za kaksen obrok.

Bogata izbira zajtrka na trznici (ja tudi ocvrte pajke se dobi)

Po zajtrku sva se nato s tuk-tukom odpeljala do Laoskega veleposlanistva zaradi tezav z vizo, nato pa na najvecjo trznico v Phnom Phenu. Phnom Phen ni mocno turisticno mesto, kot bi clovek pricakoval od glavnega mesta. Poleg tega so ljudje zelo vsiljivi in nezaupljivi, le otroci se nama veselo nasmihajo in mahajo. Naj se omeniva, da hostel, v katerem spiva, stoji v neposredni blizini Titotove ceste :).

23.7.2010

Na poti do Phnom Phen-a

Zgodaj zjutraj sva se odpravila urediti prevoz do glavnega mesta Kambodze Phnom Phen-a. Kmalu zatem sva ze sedela na avtobusu polnem domacinov z njihovo najrazlicnejso prtljago. Ze po 5 min voznje se je pokvaril avtobus in tako smo pol ure cakali na drugega.

Le kaj je narobe

Sama voznja je bila zanimiva, saj je voznik divjal po necem podobnem cesti, midva pa sva radovedno opazovala zaselke in pokrajino.

Ob poti...

Zvecer, ko smo prispeli v Phnom Phen so naju kot mrhovinarji napadli tuk-tuk vozniki in v tistem trenutku sva se spomnila zakaj ne marava velikih mest (ki pa so zal ponavadi neizogibna).

Malica med voznjo: lici in piskoti

22.7.2010

Siem Riep (2. dan)

To je bil dan, ki sva ga oba ze nekaj casa nestrpno pricakovala in za nazaj lahko trdiva, da je bil vreden tega. Zjutraj sva najela kolesi in se odpeljala k 8 km oddaljenemu Angkor mestu.

Anina se raje igra, ko se Jaka ukvarja z izposojo koles

Angkor mesto so v dzungli skrite stare rusevine pradavnih templjev, ki so jih odkrili po naklucju in danes spadajo med 8 najvecjih cudes na zemlji. Podobna so majevskim ali inkovskim svetiscem, v njih pa so bili posneti tudi razlicni pustolovski filmi (npr. Tomb Rider). Med seboj so povezani z dobro urejeno dzungelsko cesto od 3 pa tudi do 20 km narazen. Vecina turistov se sicer odpravi s kombijem ali tuk-tukom, ampak lahko trdiva, da kljub dolzini poti in “studentskemu” kolesu voznja po dzungli predstavja poseben car. V okolici templjev so v dzungli skrite tudi majhne vasi domacinov, ki hodijo turistom prodajati rocne izdelke.

Le kaj naj bi bilo to?

Anina se poskusa zliti z okolico

Ravno, ko sva kupila enodnevni vstopnici (nekaj km pred templji), je zacelo pripekati mocno sonce in kljub visokemu faktorju zascitne kreme sva bila hitro opecena. Nekaj ur zatem, ravno v trenutku, ko sva bila sredi dzungle, pa se je ulil monsunski naliv. Popolnoma premocena sva se zatekla majhno vasico, kjer so naju z veseljem sprejeli domacini. Zaradi turizma otroci dobro govorijo anglesko in v eni uri, kolikor je trajal naliv, smo se dodobra spoznali. Na koncu sva v zahvalo za gostoljubje kupila kokos in majhno leseno flavtico.

21.7.2010

Siem Riep (1.dan)

Prvi dan v Siem Riepu (Kambodza) sva prezivela v obcudovanju okolice in raziskovanju mesta. Najela sva vsak svoje kolo in se vozila po prasnih mestnih cestah.

Sem pa tja...

V primerjavi z Bangkokom je bilo kot v pravljici. Ljudje so nasmejani in prijazni, otroci pa razposajeni in prav nic bojeci. Na turisticni trznici so cene veliko nizje kot v Bangkoku, a se zmeraj visoke v primerjavi s cenami, po katerih kupujejo domacini. Ker sva imela kolesi, sva se zapeljala do nekoliko oddaljene trznice za domacine.

Na poti do trznice

Trznica

Nekaj za mami Simono

Ljudje so bili navduseni nad najinim prihodom, saj tja redko kdaj pride kaksen turist. Kljub njihovem neznanju anglescine smo se hitro sporazumeli in nakupila sva kar nekaj kilogramov sadja in poskusila lokalne specialitete ter slascice.

Kosilo

Zmajevo srce za malico....sej ne, le dragonfruit

20.7.2010

Na poti v Kambodzo:

Dan se je zacel razburljivo, saj naju je cakala pot v Kambodzo.
Ob 7.00 naj bi naju prisel iskat avtobus pred hostel. Ob 7.30 je prisel majhen moski, ki se je s tecnim, kricecim glasom zadrl: Kambodza! Hitro sva pohitela za njim in za vogalom opazila majhen kombi poln ljudi (vecinoma Japoncev). Zbasala sva se na zadnji sedez in ze smo oddrveli. Cez nekaj minut pa smo se ustavili. Kar pol ure smo cakali se en starejsi par in na druzino in sele ob 9.00 zapustili Bangkok. Ko so se nam koncno pridruzili, smo se v kombi stisnili kot sardele. Sama voznja pa je bila kot bi sedel na vlakcu smrti v zabaviscnem parku. Vsi potniki smo bili smo bili popolnoma tiho in prestraseni, voznik pa se je jezno vpil v telefon.
Po petih urah divje voznje smo koncno prispeli pred mejo. Ko smo stopili iz kombija smo si oddahnili, nevede kaj nas se caka.

Razkosje prostora v kombiju

Najprej so nas posedli za mize in zacelo se je izpolnjevanje mnogih obrazcev. Ko sva koncno izpolnila vse obrazce, je k nama pristopil moski in rekel, da ce zeliva nadaljevati pot z avtobusom kot sva placala, bova morala cakati se 3 ure. Poleg tega je ta avtobus zelo nevaren, sama pot pa naj bi trajala se nadaljnih 5 ur. Zacudeno sva se spogledala, saj sva placala najdrazjo karto, ki naj bi zagotovila najvarnejsi in najhitrejsi prevoz. Predlagal nama je nama je, da vzameva taksi, tako kot so to storili vsi ostali potniki. Tako sva morala placati se dodatnih 40$.

Malica med prevozom: sladka napolitanka med slanima krekerjema (zanimivo!?)

Zatem nas je zbral na kupu in se predstavil kot vodic cez mejo. Povedal nam je, da je meja ekstremno nevarna zaradi kraje prtljage in potnih listov. Strogo nam je ukazal, da hodimo samo za njim in se ne oziramo ne na levo ne na desno. Tako se je zacel priblizno en km dolg pohod med obema mejama. Na samih mejnih prehodih nismo imeli tezav, le poslikali so nas in pregledovali vize. Najbolj razburljiv del je bil med mejama. Pot vmes je makedamska, na obeh straneh pa so smeti, "stojnice" in ogromno umazanih domacinov, ki prosijacijo, prodajajo ali pa hodijo za teboj. Ko smo presli mejo v Kambodzo nas je cakala pot z razmajanim avtobusom do taksijev. Tam je vodnik pregledal taksije, nato so nas strpali vanje in cez dobri dve uri in pol smo vsi prasni in prepoteni koncno prisli v Siem Riep.

Prevoz do Guest Housa

19.7.2010

Bangkok 3. dan

To je bil dan po katerem bi nas oci (Tadej) izjavil, da ga lahko zapisemo kot trening za maraton. Nacrt celotnega dneva je bil pridobiti cim vec informacij glede prevoza v Kambodzo in obiskati China town. Ker sva vizo pricakovala se isti dan (placala sva jo ze 3 dni nazaj), sva se ze zjutraj odpravila po vozovnico do mesta Siem Riep v Kambodzi. Na Tajskem kot tudi v ostali Mekong regiji razsaja grda navada, da vse potovalne agencije trdijo, da so vladne in da imajo licenco. Vladna agencija naj bi bila edina zanesljiva, vse druge pa te ogoljufajo, okradejo ali celo uspavajo na avtobusu in nato poberejo porne liste in vredno prtljago. Sama sva obiskala kar nekaj "vladnih" agencij. Na koncu sva se odlocila za taksno, kjer so bili vsi enako obleceni, nama pokazali licenco in nama zagotovili, da so oni edina vladna agencija. Karta pri njih je bila tudi enkrat drazja kot drugje, ampak pri varnosti ne gre tvegati. Nato sva se namenila proti China townu. Ker sva bila na drugem koncu mesta in ker sva ze prehodila dober zalogaj sva se odlocila, da se peljeva z ladjico.
China townu,ki se razprostira skozi glavno ulico, nekaj stranskih in trznico, je popolnoma drugacen svet od Bangkoka. Vse je rdece barve, neznanska gneca, smrad in smog. Na trznici sva kupila nekaj ocvrtih banan-tistih za kuhanje (okus po krompirju z sladkorjem), kuhano banano, rezance z mesom (okus ni bil po mesu) in sladoled. Ker nama je zmanjkovalo denarja, sva se odlocila, da greva nazaj kar pes. Hodila sva dobre tri ure in do hostla prisla tako lacna, da sva se odlocila, da greva pes se do trznice.
Tako sva v celem dnevu prehodilo malo cez 30 km in to v dezju. Zvecer pa sva bila delezna opazovanja pravega monsunskega naliva.

18.7.2010

Bangkok, 2.dan:

Danes sva se odlocila, da poisceva nekoliko oddaljeno trznico, ki ni turisticna. Na najino presenecenje so bile cene ekstremno visoke, Tajci pa nocejo barantati za nobeno ceno. Tudi, ko sva jedla z domacini, so nama dali turisticno ceno.

Preiskusanje nudelnov v lokalni "menzi"

Zato sva ostala na sladkem lepljivem rizu, pecenimi bananami z ocvrtim rizem in ogromno sladkorja ter raznimi ocvrtki.

Riz, sladkor + banana-pecen v bananinem listu

Odlocili sva se, da cim prej odideva v Kambodzo, preden tukaj bankrotirava.
Edino dobro presenecenje: cel dan je bilo soncno.
Zanimivost: Tajci se pred vsemi zaprtimi prostori sezujejo (tudi pred trgovinami in hostli/hoteli. Pred njimi je ogromno cevljev, notri pa so vsi bosi).

Big Buda (30m)

Jaka ugotavlja kvaliteto bonsaijev :)

Zelvice: Evropejcem domaca zival, Azijcem kosilo

Mangosteen s slastno sredico

17.7.2010

Bangkok:

Z letalisca sva se pripeljala z avtobusom in zaradi zamude letala prisla v Bangkok prisla sele okoli 13.00 (po lokalnem casu). Takoj, ko sva stopila iz avtobusa, so naju zaceli oblegati tuk-tuk vozniki, prodajalci in podobno. Hitro sva nasla poceni hostel z zelo spartanskimi sobami ( v sobi je samo postelja). Vreme je bilo vlazno oblacno in predvsem zelo vroce. Zaradi toliksne vlage so lasje ves cas mokri, obcutek pa je zelo podoben tistemu v savni.
Najvecje presenecenje celotnega dne je ugotovitev, kako zelo je draga hrana. Na ulici je ogromno prodajalcev, ki v voku in majhnih kotlickih kuhajo in pecejo razlicne mesanice (razen riza in nudelnov nisva prepoznala nicesar). Tudi sadni sokovi na cesti so zelo dragi, zato sva se odlocila, da poisceva lokalni supermarket. Tam sva ugotovila, da so cene identicne kot v Sloveniji, z razliko, da so mleko, jogurti in kruh 4x drazji kot doma. Ker sva imela se nekaj pastet sva kupila struco kruha. Njen okus je bil bolj negativno kot pozitivno presenetljiv-kot neka mesanica penastegta kruha, sladkorja in predvsem ogromno masla. Ker sva bila se zmeraj lacna sva na cesti pojedla se palacinki podobno stvar: na olju je gospod ocvrl razvleceno kepico testa, narezal nanjo banano, jo prepognil, polil z oljem in prelil z necem sladkim ter narezal. Bila je odlicna, podobnega okusa kot ocvrte banane.

16.7.2010

Na letaliscu v Dubaju:

Ob polnoci smo z rahlo zamudo prispeli na letalisce in v isti minuti se je zacelo 22 urno preizkusanje najine potrpezljivosti. Vsa neprespana (ze 2 noci zapored nisva spala) sva iskala primeren koticek za malo spanja. Po nekaj minutah sva ugotovila, da ce se ne bova vecinoma casa gibala po terminalu bova dobesedno zmrznila. Na letaliscu je namrec tako mraz, da sva po nekaj minutah zacela drgetati in kihati. Ker je bila najina prtljaga na poti v Bangkok sva z majhnim ruzackom polnim knjig preprosto hodila po letaliscu. Po 2 urah, ko sva oci se komaj drzala odprte, sva se ulegla na tla pred luksuzen hotel na letaliscu in v trenutku zaspala. Po 2 urah sva se zbudila tako premrazena, da nisva cutila nog. S tem pa je ugasnilo se zadnje upanje o spanju.

Na letalu s Thai airways:

Ce odstejeva, da sva skoraj dobila sedeza, ki nista skupaj, je vse do zacetka vzleta potekalo povsem normalno. Avion se je odklopil od harmonikastega hodnika in se lepo pocasi odpeljal so vzletne steze in malo pospesil, a se je cez neka sekund popolnoma ustavil. Oglasil se je pilot in naznanil, da mora eden od potnikov zapustiti letalo. Cez 10 minut so prisli policisti, 20 minut po njihovem odhodu, pa se je oglasila stevardesa in naznanila, da iscejo prtljago tega potnika, zato morajo raztovoriti oba kontejnerja, kar bo vzelo naslednjo uro. Tako smo z dobro uro in pol zamude koncno vzleteli. Do konca je let potekal normalno (razen da smo imeli ’luksuz' - kar v nasem jeziku pomeni, da so klimo tako navili, da bi se pingvine zeblo). Za konec bi omenila se to, da je Jaka prosil stevardeso za repete vecerje in jo na najino zacudenje tudi dobil (dobro vedeti za naslednjic :) ).

15.7.2010

Na poti do letalisca:


Koncno sva docakala "dan D". Pakiranje do dveh ponoci, urejanje se zadnjih podrobnosti in nato odhod. Ker sva "prava studenta" se name je zdelo veliko prevec odsteti za enosmerno vozovnico za vlak do Munchna 72 EUR/osebo. Zato sva raje cel teden prosjacila zlahto za prevoz. Ker zadnji dan pred odhodom se nisva imela prevoza, sva zacela iskati po forumih in nasla oglas, da se nekdo pelje iz MB v Munchen. Poklicala sva in se dogovorila, da se dobimo ob obvoznici v MB ob 4.30 zjutraj. Na najino prosnjo naju je v cetrtek ob dveh zjutraj prisel iskat prijatelj in naju zapeljal do MB (hvala Matevz!!!). V rahli nervozi in strahu sva cakala najinega voznika in mocno upala, da sploh pride. S takim prevozom sva tvegala veliko, ampak navsezadnje kaj drugega kot tveganje pa taksno potovanje sploh je? Na sreco sva kmalu ugotovila, da je ves strah odvec. Se predcasno se je pripeljal mlad nasmejan fant, ki ne samo, da je bil odlicen voznik, ampak tudi zanimiv sogovornik. Tako je 5 urna voznja do Munchna minila kot bi mignil. Tam nama je cel0 pokazal, kje je postaja za vlak do letalisca in nama pomagal kupiti karto. Tako sva vsa vesela prispela na letalisce, saj sva za vso pot zapravila le 55 EUR za oba, poleg tega naju niso "ujeli" na vlaku, ko sva se svercala z samo eno kupljeno karto. Na letaliscu sva se takoj lotila polnega ruzaka kruha, pastete in sladkarij. Po nekaj urnem cakanju sva na check-inu izvedela, da prtljago dobiva sele cez 2 dni v Bangkoku, torej bova v Dubaju 22 ur cakala brez vsega. Zracunala sva, da bova skoraj 72 ur potovala- torej cakala brez tusa v istih oblacilih, skoraj brez spanja.





Na letalu z Emirati:

Kaksna voznja je bila to. Ko sva prisla na avion, naju je pricakala odeja, povstrcek in slusalke. Ob tem ne moreva brez omembe tega, da sva imela pri kosilu poleg nesteto majhnih skodelic tudi pravi kovinski pribor in solatko iz svezih rakcev. Jaka pa ni mogel skriti navdusenja, ko je ugotovil, da je tako kot ostale pijace tudi Heineken zastonj.