Luang Prabang

Po 13 urnem guncanju v avtobusu smo koncno prispeli v težko pričakovani Luang Prabang.

Luang Prabang

Talk to the hand, because my face it ain't listening...=)

Sledi povezavi za več slik mesta-TUKAJ

Že takoj naslednji dan sva začela iskati najboljši park slonov. Laos je bil še nekaj let nazaj znan kot dežela tisočih slonov, danes pa jih je le še nekaj 100. Zato so v Luang Prabangu zaceli graditi slonje kampe. Slone vzamejo tovarnam lesa, ki slone prisilijo v mučeniško garanje. Ker sloni niso najvajeni življenja v džungli, jim v kampu nudijo kar se da naraven prostor in življenje. Kampi se preživljajo na račun turizma, zaposlujejo pa domačine in s tem podpirajo okoliške vasi. Že po kratkem obhodu agencij sva hitro ugotovila, da cenejše agencije zlorabljajo ime. Slone namreč polovijo iz divjine in jih, če so le ti ubogljivi, dajo v kamp, drugače pa jih prodajo tovarnam z lesom.

Zato sva se odločila za celodnevni program, na koncu katerega postaneš mahout. Mahout pomeni skrbnik in jahač slonov. Izbrala sva kamp, ki ga vodi mladi Avstralec in je prvi kamp v Luang Prabangu narejen za zaščito slonov.

Naslednje jutro je po naju prišel kombi in odpeljali smo se v 20 km oddaljen kamp z imenom Elephant village (Slonja vas). Najprej smo imeli (midva in še štirje turisti) predstavitev kampa nato pa učno uro o slonih.

Podkupovanje pred jahanjem

Zatem smo odšli za eno uro na jahanje slonov po džungli z jahačem.

Na poti v džunglo

Ko smo se vrnili smo imeli vajo samostojnega jahanja, plezanja na slona in iz njega, različne ukaze in vse ostale osnove jahanja.

Ja tudi splezati na slona smo se naučili

Kmalu zatem smo imeli možnost uporabe novo nabranega znanja v praksi.

Jaka je ugotovil da ima njegova slonica kosmato glavo

Vsak smo zajahali svojega slona in jih odpeljali skozi gozd v reko Mekong, kjer smo jih skopali oziroma bolj natančno smo se skopali in špricali z njimi.

Kopanje

Oprane slone so potem odpeljali v džunglo, kjer spijo, mi pa smo šli k slapovom, kjer smo se kopali v čisti, a ledeno mrzli vodi.

Za več slik o dogodivščinah s sloni klikni-TUKAJ

Ko sva prišla iz "Slonje vasi" sva se lotila planiranja najtežje pričakovanega dela celotnega potovanja...trekinga v eno od gorskih vasi. Pri lokalnih vodičih sva iskala program, ki bi bil čim manj turističen in čim bolj fizično zahteven. Končno so nama ugodili željo in obljubili, da bova dobila lokalnega vodiča, ki naju bo peljal v hribe za 2 dni (za to sva plačala malo morje denarja). Naslednji dan sva malo pohajkovala po mestu in zbirala pogum za odhod v savno. Parna zeliščna savna je med Laoščani nekaj vsakdanjega. Odpravila sva se v eno izmed lokalnih saven, ki so ekstemno poceni (1$ na osebo na dan) in močno obiskovana pri domačinih.

Brez komentarja...

Sama savna sta dve majhni lopi (ena za moške in ena za ženske) na verandi ene od hiš. Pod lopama je kotel poln zelišč, veranda pa polna domačinov. Lopi sta tako majhni, da se domačini v njih nabašejo kot sardele. Na začetku so naju malo čudno gledali, saj turisti ne zahajajo v lokalne savne, a smo se kmalu navadili eden na drugega.

Še isti dan sva odšla tudi na masažo (tudi ekstremno poceni), ki pa je po najinem mnenju bolj mučenje kot relaksacija. Namreč po eni uri masaže sva polna modric komaj prišla do guest housa.

Zvečer sva spakirala prtljago in v pričakovanju naslednjega dne (odhod na treking) skozi okno opazovala monsunski naliv.

Ob pol enajstih zvečer pa je nekdo potrkal na vrata. Ko sva stopila iz sobe se nama je predstavil kot lastnik agencije, pri kateri sva najela vodiča za treking. Prijazno nama je razložil, da je monsun odnesel pot, po kateri naj bi se odpravili na treking. Povedal nama je, da nama lahko vrne ves denar, lahko pa greva naslednji dan na dvodnevni treking z dvema Kanadčanoma. Obenem naju je takoj opozoril, da bo to neobičajen treking. Dva vodiča naj bi nas peljala po poti, kjer se niso peljali turistov in je zelo zahtevna. Poleg tega niso vedeli v kakšnem stanju je vas, v kateri naj bi prespali, saj tja še niso vodili turistov, sami pa tudi že kar nekaj časa niso bili tam. Kljub spremembam sva z veseljem sprejela drugo možnost in v dar prejela dva klobuka, za zaščito pred soncem in dežjem na trekingu.

Treking:

Med potjo

Zjutraj sva prišla na glavno ulico, od koder smo se odpravili na obrežje v čoln. Najprej so nama napolnili ruzake z vodo, potem pa smo se spoznali z najinima so pohodnikoma. Ko sva ju zagledala sva se kar malo prestrašila. Pogled je bil sledeč: dva petdeset letnika, z mrkim in resnim pogledom, v najboljši možni hribovski opravi, z dragimi športnimi urami, pohodnimi palicami, maratonskimi rutami na glavi, z bidoni energijske pijače, pohodnimi hlačami, visokimi gojzarji, itd.

Takoj sta nama povedala, da v Laos nista prišla na potovanje, ampak čisto naključno. Prvotno sta nameravala v Himalajo na eno od pohodnih odprav, ampak sta zaradi poplav morala spremeniti načrte. Malo prestrašena sva se spogledala. Sama sva bila v kratkih hlačah in bombažnih kratkih rokavih z vsak svojim majhnim ruzačkom s spalko, anorakom in zobno krtačko.

Treking se je začel v čolnu, s katerim smo odpluli nekaj kilometrov naprej po reki. Nadaljevali smo peš po blatni stezici, drug za drugim naravnost v džunglo. Prvi je hodil vodič Teng, ki je držal hiter tempo.

Vodič Teng

Po dobrih treh urah hoje smo prišli v prvo vas in imeli kosilo.

V prvi vasi

Ko smo pojedli vsak svoj riž, smo nekaj časa hodili po planoti in občutili pravo ekvatorsko moč sonca. Takrat sta Kanadčana začela zaostajati in jamrati, da gremo prehitro.

Jaka in Loon med čakanjem na kosilo

Po dveh uraj hoje po planoti smo prišli v džunglo in sledila je še tri urna pot navkreber. Tla so bila zaradi močnega deževja močno blatna in ves čas se nama je vdiralo ter zdrsevalo.

Počitek

Med drugim smo prišli tudi do jame in videli ogromne netopirje. Med potjo smo se pogovarjali o različnih kulturah v državah in zgovorna vodiča sta z veseljem na dolgo in široko odgovarjala na vsa naša vprašanja. Razložila sta nam tudi, da v Laosu jedo praktično vse žuželke, pajke, kače, žabe in da sta onadva vse to že jedla, vključno z mačkami in psi. Ko sva vprašala Loona (eden od vodičev) ali je že jedel netopirja, je povedal, da samo v juhi in da je netopirjeva juhica super.

Pot nas je vodila po ozki stezi okoli hriba, tako da smo imeli čudovit razgled nad prostrano džunglo, reko in v daljavi riževimi polji.

Končno smo zagledali cilj...

Razmočena steza se je ves čas vdirala in zgrmela v prepad. Enkrat je z njo vred zgrmela tudi Anina in si pridobila novo brazgotino na kolenu. Ravno, ko si je spirala kri s kolena, je Loon tulil in si z nog pobiral pijavke.

Še pred nočjo smo prišli na vrh hriba, kjer je bila majhna blatna vasica. Celotna vas je zajemala le nekaj družin, ki prebivajo v majhnih lesenih kolibah, okoli pa rijejo prašiči in tekajo koze, psi, kokoši,...Takoj, ko smo prispeli, so pritekli otroci vseh starosti in nas začudeni in prestrašeni opazovali, saj nihče ni pričakoval našega obiska. Vodiča sta se takoj sporazumela in jih prosila, če lahko prespimo v njihovi vasi. "Posodili" so nam zapuščeno kolibo na robu vasice, v kateri nihče ne živi, saj je del strehe porušen.

Naš hotel

Da v njej že dolgo ni bilo nikogar smo hitro opazili, ko smo zagledali 8 cm dolgega pajka, ki je švignil po tleh, ko smo vstopili.

Trije mali radovedneži

Takoj, ko smo zakurili in so se nas otroci nehali bati, smo se odpravili k edinemu skupinskemu opravilu v vasi - večernemu umivanju. Približno 200 m po blatni stezi navzdol iz vasi teče potoček, ki je edini vir vode za vasico. Vodo lovijo v korito, iz katerega zajemajo in se polivajo. Ta večerni ritual počnejo kar hkrati, kar zgleda tako, da se okoli majhnega korita tlači ogromno ljudi vseh starostnih skupin. Ker nam ni preostalo drugega smo se jim pridružili.

Otroci na najini "postelji"

Ko so se roji komarjev odločili, da gredo spat, smo si na ognju skuhali večerjo in raztegnili spalke.

Kuhinja

Noč je minila dokaj mirno, če odštejeva, da so pred našo kolibo bivali mama pujsa in njenih 5 prašičkov, ki so vso noč veselo krulili. ob petih zjutraj se je vnel pravi petelinji boj, rako da smo bili nemudoma vsi pokonci.

Čakanje na zajtrk

Preden smo se odpravili naprej, so nam otroci v vasi pokazali še nekaj iger, nato pa še nekaj časa tekli za nami.

Vaške igre

Po dveh urah hoje navzdol smo prispeli do ravnine in po uri hoje med riževimi polji prispeli do naslednje vasi. Tam smo pojedli kosilo in se poslovili, saj smo midva in vodič Loon odšli v drugo smer, kot Kanadčana in z vodičem Tengom.

Med riževimi polji

Za Loona je bilo to šele prvo vodenje, zato smo z manjšim cmokom v grlu zapustili vas in odpešačili proti Luang Prabangu. Po slabi uri hoje po glavni cesti (beri: makedamski kolovoz) smo zavili na "bližnjico". Ta naša bližnjica je bila pravzaprav suha rečna struga. Problem je nastal, ko smo po dobre pol ure ugotovili, da ni suha. Blatne luže so postajale vse večje in na koncu je bila struga zalita z vodo in blatom. Na začetku smo se sezuvali in brodili po blatu, potem pa smo ugotovili, da je rezultat enak, če brodiš s čevlji po 15 cm globoki vodi ali pa si obuvaš čevlje na blatne noge. Nekajkrat je bilo celo tako neprehodno, da smo morali lomastiti po popolnoma neprehodni džungli, kar je pustilo posledice na rokah in nogah (beri: trnje).

Že na začetku bližnjice je bol slabo kazalo...=)

Loon je zadevo malce olajšal, ko nama je v svoji polomljeni angleščini razlagal svoje prigode in "dosežke", ki so bili blazno smešni.

Po slabih petih urah hoje smo pozno popoldne vsi blatni in premočeni veselo prišli v Luang Prabang, kjer sva se s težkim srcem poslovila od novih prijateljev in že naslednji dan odpotovala proti Tajski meji.

Za še več nepozabnih slik s trekinga klikni-TUKAJ

Pot v Luang Prabang

Ja res vse smo peljali na strehi =)

Čeprav je med severnim hribovjem skrito mestece Luang Prabang oddaljeno od Vientienija le dobrih 300 km zračne razdalje, zna biti pot do tja peklenska. Velika večina turistov, ki zaide tja, namreč prileti z letalom, kar pa za naju ni prišlo v poštev. Edina možnost, ki je ostala je bila, da sva se vkrcala na avtobus z "lokalci" in se podala na 13 urno vožnjo čez hribovje. Sama pot je bila prava preizkušnja potrpljenja, saj gre cesta čez hribe, kar je bilo občutiti kot bi se 13 ur vozili na Ljubelj po luknjasti cesti (edina stvar, ki se jo je dalo dobiti na avtobusu je bila plastična vrečka =) ).

Ker je ta pot tudi edina povezava juga Laosa s severom, se po njej peljejo tudi tovornjaki in na poti smo opazili kar nekaj prometnih nesreč.

Vientienie

Iz Pakseja sva se z nočnim avtobusom odpeljala na sever v glavno mesto Laosa-Vientienie. Po 13 urah vožnje smo prispeli na cilj ob 6 uri zjutraj in po pol urnem barantanju za tuk-tuk sva se koncno odpeljala v mesto.

Menihi na sprehodu po mestu

Vientienie se po svoji strukturi mocno razlikuje od ostalih azijskih glavnih mest. Namreč, če nisi ravno sovražnik celodnevne hoje si lahko ogledaš mesto peš.

Pogovor pred palačo

Tako sva od 6-ih do 9-ih s prtljago obhodila večino guesthousov in izbrala taksnega, kjer se je cenovno najbolj ugodno izšlo, saj so cene v glavnih mestih vedno malce pomnozene.

Pristala sva torej v majhnem guesthousu in morala cakati se 3 ure, da so pospravili sobo, ko sva konco docakala check-in. Kljub temu, da sva si kopalnico delila s celotnim nadstropjem, je bil eden boljsih guesthousov v celotnem potovanju.

Popravilo ventilatorja v najini sobi

Še isti in naslednji dan sva prehodila mesto, si ogledala večino znamenitosti in našla eno redkih katoliških cerkev v Laosu. V župnišču sva spoznala tudi fanta, ki vodi mladinske skupine. Ker nisva ljubitelja velikih mest, sva še isti dan kupila vozovnici za 13 urno voznjo v hribovsko mestece Luang Prabang.

Sledi povezavi za več slik....TUKAJ

Pakse

Samo mestece Pakse je za turiste nezanimivo, saj nima nobene atrakcije. Ravno zato, ker ni turistov, sva se odlocila ostati malo dlje in se vziveti v vsakdanje zivljenje Laoscanov.

Takoj, ko sva pripesacila v center (se dobro, da imava cisto malo prtljage) sva se spoprijateljila s starejsim popotnikom iz Avstralije. Priporocil nama je bivanje v majhnih bungalovih, ki so sicer spartansko opremljeni in umazani, a smesno poceni.

Vecerna pojedina

Na vratih bungalova: pozor na tocko 3 in 5

Po obhodu ostalih guest housov sva se navsezadnje res odlocila za bungalove. Ko sva med iskanjem sprasevala po internetu, so se ljudje le nasmehnili in povedali, da nimajo racunalnikov.

Naslednji dan sva najela kolesi in se odpeljala do ene najvecjih laoskih trznic, kjer potekajo barantanja za prakticno vse kar si lahko zamislis. Tam sva tudi jedla vse mogoce ocvrtke in jedi ter naslednji dan s prebavnimi motnjami ostala v bungalovu z goro cokoladic in piskotov.

Misliva, da komentar ni potreben...

Dan zatem sva guest house zapustila ze ob 6 zjutraj in se odpravila najeti motor. Tudi sama nisva pricakovala, da bova tako pogumna (pred tem se nikoli nisva vozila motorja), a ko sva slisala kako neznasko drag je avtobusni prevoz do 40 km oddaljenih slapov, sva si premislila. Poleg tega je promet v Laosu dokaj umirjen. Na cestah veljata le dve pravili: prvic, ni nobenih pravil in drugic, pazi nase in na ostale. Tako vozijo vsi zelo pocasi in so izredno pazljivi na manjsa vozila. Trobljenje pomeni opozorilo v smislu bodi pozoren, ker te prehitevam ali pa v primeru, da govedo spi na cesti in ga zelis varno obvoziti.

Razgled na 130 m slapova

Najin motor je bil 100cc (2x mocnejsi kot skuter) in je imel 4 prestave. Glede na razmere je bil vec kot odlicen. Proti slapovom sva se najprej peljala po asfaltni cesti, kasneje pa sva se odcepila in zapeljala na blaten kolovoz, med potjo pa sva pri kmetih barantala za sadje.

Na poti...

Slapove si je mozno ogledati na planoti, ki je znana po plantazah kave in caja, ki ju izvazajo v celotno Azijo.

V mesto sva se vrnila pozno popoldne in se se isti vecer odpeljala v glavno mesto Laosa, Vientiene.

Malica ob cesti

Klikni TUKAJ, če želiš videti še več slik.

Na poti v Pakse

Ze sama pot v Pakse je bila nadvse zanimiva. Na streho kombija smo privezali prtljago in jo pistili na milost in nemilost monsunskih nalivov.

Nalaganje prtljage

Vsake pol ure smo se ustavili, saj je voznikova zena, ki se je peljala z nami, med potjo nakupovala gobe, ki so jih prodajali ob cesti.

Pobiralci in prodajalci azijskih gob

Ko smo koncno prispeli v mesto, so se ostali turisti vkrcali v avtobus za Vientieni, midva pa sva odpesacila v mesto.

Vsa najina prtljaga

4000 islands

Pot iz Kambodze v Laos

Tudi zadnji dan najin "hotel" ni deloval nic manj cudno. Opazila sva, da ima celotna posest le eno snazilko in vsaj 5 hotelirjev, ki so naju ves cas sprasevali v katero mesto greva naprej, kam greva, iz katere avtobusne postaje, itd.

Na koncu je poleg elektrike zmanjkalo se vode in prav vesela sva bila, ko sva se koncno odpleljala proti Laosu. Celotna meja med Laosom in Kambodzo sta dve 100 m oddaljeni crti sredi gozda. Ob vsaki crti je majhna lesena hisica, nekje na sredini med crtama, pa imajo pazniki iz obeh strani satelitsko TV, kjer skupaj gledajo nadaljevanke. Cez mejo smo prisli zelo hitro, izpolnili smo le nekaj obrazcev in na koncu placali nekja dolarjev; ko smo vprasali kaj smo placali, so rekli, da stampiljke, ki smo jih dobili v potne liste. Midva sva si poleg vsega dala delati se vizo in eden je moral placati 33$, drugi pa 37$. Zakaj sva placala vsak drugace nama ni uspelo izvedeti :).

Po nekaj urah voznje smo koncno prisli do najsirsega dela reke Mekong in se z ozkim, dolgim colnmickom odpeljali na enega izmed 4000 majhnih rajskih otockov.

Na otoku Don Khon

Edina mozna oblika oblika akomodacije na 4 km dolgem otocku Don Khon so majhni leseni bungalovi, obdani z obilico visecih mrez. Celoten otocek premore le 2 vasici in nekaj blatnih stezic, po katerih je mozen prevoz le z motorjem ali kolesom.

Ko otroskega vozicka ni pri roki tudi star voz pride prav

Za drzavo Laos je znano, da je najbolj "laid-back" drzava na svetu (prevod: ima najbolj sprosceno oz. lenobno vzdusje) in 4000 islands pa naj bi bili najbolj "laid-back" del Laosa. Torej ce povzameva: prisla sva v najbolj sproscen delcek sveta. To sva tudi hitro opazila, saj imajo ljudje pred lesenimi kolibami bambusove "postelje" in visece mreze, na katerih spijo cez dan. Na otocku ni elektrike, tisti redki, ki pa jo imajo, so jo dobili sele pred 2 leti.

Najin bungalov

Brez mreze bi bila zjutraj le se kup kosti :)

Ze takoj naslednji dan sva najela kolesi in se odpeljala skozi dzunglo po blatni stezi, mimo vasic polnih kokosi, psov, mack in podobnega, na drugi konec otoka.

Najbolj razvit del otoka

Pogled na sosednji otocek

Med opazovanjem otoka sva dobila obcutek, kot da sva na "holywoodsko" rajskem otoku. Povsod palme, lesene kolibe, speci domacini v visecih mrezah, rizeva polja, dzungla, roze in ogromno zivali. Sprasevala sva se od cesa zivijo na otocku glede na to, da cel dan spijo. Ze pri prvi lakoti nama je postalo jasno...od tiste redke pescice turistov, ki zaidejo tja. Na otoku ni mogoce kupiti hrane drugace kot od domacinov, le ti pa takoj, ko zagledajo turista, vsem cenam dodajo niclo ali dve, tako da imas obcutek, da nakopujes v pariskem butiku.

Kosilo

Na robu bankrota sva po dveh dneh zapustila otoke in se odpeljala proti mestecu Pakse.

Zehta

V Sloveniji po steni lezejo pajki, v Laosu pa gekoti

27.7.2010

Kratie

Ker v samem mestecu ni veliko za poceti, sva malo pohajkovala naokoli, zvecer pa sva se s colnom odpeljala opazovati recne delfine (Orcaella brevirostris), ki naj bi jih bilo na svetu le se okoli 100 (kar sva tudi preplacala, kot bi naju odpeljali na ogled dinozavrov :) ). Lahko pa poveva, da so bili vredni ogleda. Zvecer sva kupila karti za avtobusni prevoz iz Kambodze v Laos.

Velicina Mekonga

Na poti k delfinom

26.7.2010

Pot v Kratie

Ze ob 7.30 sva zapustila guest house in se odpeljala do avtobusa za v mestece Kratie. Ko sva vstopila vanj je bilo kot bi prisla v hladilnik. Hitro sva se oblekla dolge hlace in puloverje. Ze po eni uri smo se ustavili in imeli postanek, naslednjega pa sele po dobrih 5 urah. Vmes pa smo s polnimi mehurji poskakovali po luknjasti cesti. Ko smo konco prisli v Kratie se je pred nama pojavil vse prej kot pricakovan prizor: trije neasfaltirani kolovozi vsak v svojo smer, nekaj umazanih his, nabrezje Mekonga in blatna trznica...to je celotno sredisce mesteca.

Center mesteca Kratie

Ko sva prisla do guest housa, so nama razlozili, da ze 3 dni ni elektrike in je se naslednji teden ne bo, zato ne obratujejo. Enako sva slisala v naslednjem guest housu, kjer so naju poslali proti hotelom, ki naj bi imeli lasten generator (pa se tega so prizigali le ponoci). Ker sta bila dva hotela ze polna, nama ni preostalo drugega, kot da greva v tretjega, ki je bil ze na pogled cuden. Ogromna kockasta rumena stavba z dvema dolgima stranskima poslopjema, sredi ogromnega zapuscenega dvorisca, je delovala popolnoma prazna. Ko sva jim razlozila, da ne potrebujeva klime, so nama rekli, da imajo samo eno tako “poceni” sobo. Eden od hotelirjev naju je peljal skozi dvorisce, iz katerega sva opazila okoli 100 praznih hotelskih sob (zanimivo, tako velik hotel, pa sva bila edina gosta). Ko smo prispeli do najine sobe, je bila umazana, kopalnica pa prakricno nedelujoca.

Velicina kopalnice...

Ker nisva imela izbire sva jo morala vzeti. Zaradi odpovedi elektrike v mestecu prakticno nobena stvar ni delovala, racunali pa so kot bi vse delovalo z dvakratno mocjo.

25.7.2010

Phnom Phen (2.dan)

Na ta dan se ni zgodilo nic zanimivega. Minil je kot priprava na 7 urno potovanje, ki naju je cakalo naslednji dan. Kupila sva vozovnici, barantala za 2 kg majnih bananc, kupila 5 plocevink tune, kruh in sladkarije. Poleg tega sva zelela videti Royal palace, ki pa je bila zaradi kosila zaprta.

Tradicionalna Kambodzanska sladica (veliko boljsa za gledati kot za jesti)

24.7.2010

Phnom Phen

Tako kot sako jutro do zdaj sva se najprej odpravila iskat zajtrk. Na tem mestu naj omeniva, da v JV Aziji (Tajska, Kambodza, Laos) zajtrk ni vkljucen v ceno bivanja v hostlu. Poleg tega vecina Azijcev zajtrkuje doma, tako da zjutraj se ni stojnic s hrano. Zmotno je tudi misljenje, da v Kambodzi ljudje na cesti pijejo stisnjene sokove. Le te se dobi v turisticnih krajih, kjer jih delajo za turiste. Zaradi tega imava za odkar sva na potovanju vsako jutro problem, saj v hostlu in na cesti ni hrane, zaradi cesar morava v restavracijo. Tam ni le drago, temvec je cesto problem, da strezejo zelo majhne obroke (to je problem pri vseh obrokih). Tako sva vsako jutro zapravila najvec denarja za zajtrk in ze cez dve uri sestradana napadala piskote (ki so mimogrede dokaj poceni). Ker so banane najcenejsa hrana, sva problem resila tako, da vecer prej kupiva bele toaste, banane in tuno ali pasteto ter to jeva za zajtrk. V vecjih mestih, kjer je hrana draga pa pride opisan jedilnik na vrsto se za kaksen obrok.

Bogata izbira zajtrka na trznici (ja tudi ocvrte pajke se dobi)

Po zajtrku sva se nato s tuk-tukom odpeljala do Laoskega veleposlanistva zaradi tezav z vizo, nato pa na najvecjo trznico v Phnom Phenu. Phnom Phen ni mocno turisticno mesto, kot bi clovek pricakoval od glavnega mesta. Poleg tega so ljudje zelo vsiljivi in nezaupljivi, le otroci se nama veselo nasmihajo in mahajo. Naj se omeniva, da hostel, v katerem spiva, stoji v neposredni blizini Titotove ceste :).

23.7.2010

Na poti do Phnom Phen-a

Zgodaj zjutraj sva se odpravila urediti prevoz do glavnega mesta Kambodze Phnom Phen-a. Kmalu zatem sva ze sedela na avtobusu polnem domacinov z njihovo najrazlicnejso prtljago. Ze po 5 min voznje se je pokvaril avtobus in tako smo pol ure cakali na drugega.

Le kaj je narobe

Sama voznja je bila zanimiva, saj je voznik divjal po necem podobnem cesti, midva pa sva radovedno opazovala zaselke in pokrajino.

Ob poti...

Zvecer, ko smo prispeli v Phnom Phen so naju kot mrhovinarji napadli tuk-tuk vozniki in v tistem trenutku sva se spomnila zakaj ne marava velikih mest (ki pa so zal ponavadi neizogibna).

Malica med voznjo: lici in piskoti