Luang Prabang

Po 13 urnem guncanju v avtobusu smo koncno prispeli v težko pričakovani Luang Prabang.

Luang Prabang

Talk to the hand, because my face it ain't listening...=)

Sledi povezavi za več slik mesta-TUKAJ

Že takoj naslednji dan sva začela iskati najboljši park slonov. Laos je bil še nekaj let nazaj znan kot dežela tisočih slonov, danes pa jih je le še nekaj 100. Zato so v Luang Prabangu zaceli graditi slonje kampe. Slone vzamejo tovarnam lesa, ki slone prisilijo v mučeniško garanje. Ker sloni niso najvajeni življenja v džungli, jim v kampu nudijo kar se da naraven prostor in življenje. Kampi se preživljajo na račun turizma, zaposlujejo pa domačine in s tem podpirajo okoliške vasi. Že po kratkem obhodu agencij sva hitro ugotovila, da cenejše agencije zlorabljajo ime. Slone namreč polovijo iz divjine in jih, če so le ti ubogljivi, dajo v kamp, drugače pa jih prodajo tovarnam z lesom.

Zato sva se odločila za celodnevni program, na koncu katerega postaneš mahout. Mahout pomeni skrbnik in jahač slonov. Izbrala sva kamp, ki ga vodi mladi Avstralec in je prvi kamp v Luang Prabangu narejen za zaščito slonov.

Naslednje jutro je po naju prišel kombi in odpeljali smo se v 20 km oddaljen kamp z imenom Elephant village (Slonja vas). Najprej smo imeli (midva in še štirje turisti) predstavitev kampa nato pa učno uro o slonih.

Podkupovanje pred jahanjem

Zatem smo odšli za eno uro na jahanje slonov po džungli z jahačem.

Na poti v džunglo

Ko smo se vrnili smo imeli vajo samostojnega jahanja, plezanja na slona in iz njega, različne ukaze in vse ostale osnove jahanja.

Ja tudi splezati na slona smo se naučili

Kmalu zatem smo imeli možnost uporabe novo nabranega znanja v praksi.

Jaka je ugotovil da ima njegova slonica kosmato glavo

Vsak smo zajahali svojega slona in jih odpeljali skozi gozd v reko Mekong, kjer smo jih skopali oziroma bolj natančno smo se skopali in špricali z njimi.

Kopanje

Oprane slone so potem odpeljali v džunglo, kjer spijo, mi pa smo šli k slapovom, kjer smo se kopali v čisti, a ledeno mrzli vodi.

Za več slik o dogodivščinah s sloni klikni-TUKAJ

Ko sva prišla iz "Slonje vasi" sva se lotila planiranja najtežje pričakovanega dela celotnega potovanja...trekinga v eno od gorskih vasi. Pri lokalnih vodičih sva iskala program, ki bi bil čim manj turističen in čim bolj fizično zahteven. Končno so nama ugodili željo in obljubili, da bova dobila lokalnega vodiča, ki naju bo peljal v hribe za 2 dni (za to sva plačala malo morje denarja). Naslednji dan sva malo pohajkovala po mestu in zbirala pogum za odhod v savno. Parna zeliščna savna je med Laoščani nekaj vsakdanjega. Odpravila sva se v eno izmed lokalnih saven, ki so ekstemno poceni (1$ na osebo na dan) in močno obiskovana pri domačinih.

Brez komentarja...

Sama savna sta dve majhni lopi (ena za moške in ena za ženske) na verandi ene od hiš. Pod lopama je kotel poln zelišč, veranda pa polna domačinov. Lopi sta tako majhni, da se domačini v njih nabašejo kot sardele. Na začetku so naju malo čudno gledali, saj turisti ne zahajajo v lokalne savne, a smo se kmalu navadili eden na drugega.

Še isti dan sva odšla tudi na masažo (tudi ekstremno poceni), ki pa je po najinem mnenju bolj mučenje kot relaksacija. Namreč po eni uri masaže sva polna modric komaj prišla do guest housa.

Zvečer sva spakirala prtljago in v pričakovanju naslednjega dne (odhod na treking) skozi okno opazovala monsunski naliv.

Ob pol enajstih zvečer pa je nekdo potrkal na vrata. Ko sva stopila iz sobe se nama je predstavil kot lastnik agencije, pri kateri sva najela vodiča za treking. Prijazno nama je razložil, da je monsun odnesel pot, po kateri naj bi se odpravili na treking. Povedal nama je, da nama lahko vrne ves denar, lahko pa greva naslednji dan na dvodnevni treking z dvema Kanadčanoma. Obenem naju je takoj opozoril, da bo to neobičajen treking. Dva vodiča naj bi nas peljala po poti, kjer se niso peljali turistov in je zelo zahtevna. Poleg tega niso vedeli v kakšnem stanju je vas, v kateri naj bi prespali, saj tja še niso vodili turistov, sami pa tudi že kar nekaj časa niso bili tam. Kljub spremembam sva z veseljem sprejela drugo možnost in v dar prejela dva klobuka, za zaščito pred soncem in dežjem na trekingu.

Treking:

Med potjo

Zjutraj sva prišla na glavno ulico, od koder smo se odpravili na obrežje v čoln. Najprej so nama napolnili ruzake z vodo, potem pa smo se spoznali z najinima so pohodnikoma. Ko sva ju zagledala sva se kar malo prestrašila. Pogled je bil sledeč: dva petdeset letnika, z mrkim in resnim pogledom, v najboljši možni hribovski opravi, z dragimi športnimi urami, pohodnimi palicami, maratonskimi rutami na glavi, z bidoni energijske pijače, pohodnimi hlačami, visokimi gojzarji, itd.

Takoj sta nama povedala, da v Laos nista prišla na potovanje, ampak čisto naključno. Prvotno sta nameravala v Himalajo na eno od pohodnih odprav, ampak sta zaradi poplav morala spremeniti načrte. Malo prestrašena sva se spogledala. Sama sva bila v kratkih hlačah in bombažnih kratkih rokavih z vsak svojim majhnim ruzačkom s spalko, anorakom in zobno krtačko.

Treking se je začel v čolnu, s katerim smo odpluli nekaj kilometrov naprej po reki. Nadaljevali smo peš po blatni stezici, drug za drugim naravnost v džunglo. Prvi je hodil vodič Teng, ki je držal hiter tempo.

Vodič Teng

Po dobrih treh urah hoje smo prišli v prvo vas in imeli kosilo.

V prvi vasi

Ko smo pojedli vsak svoj riž, smo nekaj časa hodili po planoti in občutili pravo ekvatorsko moč sonca. Takrat sta Kanadčana začela zaostajati in jamrati, da gremo prehitro.

Jaka in Loon med čakanjem na kosilo

Po dveh uraj hoje po planoti smo prišli v džunglo in sledila je še tri urna pot navkreber. Tla so bila zaradi močnega deževja močno blatna in ves čas se nama je vdiralo ter zdrsevalo.

Počitek

Med drugim smo prišli tudi do jame in videli ogromne netopirje. Med potjo smo se pogovarjali o različnih kulturah v državah in zgovorna vodiča sta z veseljem na dolgo in široko odgovarjala na vsa naša vprašanja. Razložila sta nam tudi, da v Laosu jedo praktično vse žuželke, pajke, kače, žabe in da sta onadva vse to že jedla, vključno z mačkami in psi. Ko sva vprašala Loona (eden od vodičev) ali je že jedel netopirja, je povedal, da samo v juhi in da je netopirjeva juhica super.

Pot nas je vodila po ozki stezi okoli hriba, tako da smo imeli čudovit razgled nad prostrano džunglo, reko in v daljavi riževimi polji.

Končno smo zagledali cilj...

Razmočena steza se je ves čas vdirala in zgrmela v prepad. Enkrat je z njo vred zgrmela tudi Anina in si pridobila novo brazgotino na kolenu. Ravno, ko si je spirala kri s kolena, je Loon tulil in si z nog pobiral pijavke.

Še pred nočjo smo prišli na vrh hriba, kjer je bila majhna blatna vasica. Celotna vas je zajemala le nekaj družin, ki prebivajo v majhnih lesenih kolibah, okoli pa rijejo prašiči in tekajo koze, psi, kokoši,...Takoj, ko smo prispeli, so pritekli otroci vseh starosti in nas začudeni in prestrašeni opazovali, saj nihče ni pričakoval našega obiska. Vodiča sta se takoj sporazumela in jih prosila, če lahko prespimo v njihovi vasi. "Posodili" so nam zapuščeno kolibo na robu vasice, v kateri nihče ne živi, saj je del strehe porušen.

Naš hotel

Da v njej že dolgo ni bilo nikogar smo hitro opazili, ko smo zagledali 8 cm dolgega pajka, ki je švignil po tleh, ko smo vstopili.

Trije mali radovedneži

Takoj, ko smo zakurili in so se nas otroci nehali bati, smo se odpravili k edinemu skupinskemu opravilu v vasi - večernemu umivanju. Približno 200 m po blatni stezi navzdol iz vasi teče potoček, ki je edini vir vode za vasico. Vodo lovijo v korito, iz katerega zajemajo in se polivajo. Ta večerni ritual počnejo kar hkrati, kar zgleda tako, da se okoli majhnega korita tlači ogromno ljudi vseh starostnih skupin. Ker nam ni preostalo drugega smo se jim pridružili.

Otroci na najini "postelji"

Ko so se roji komarjev odločili, da gredo spat, smo si na ognju skuhali večerjo in raztegnili spalke.

Kuhinja

Noč je minila dokaj mirno, če odštejeva, da so pred našo kolibo bivali mama pujsa in njenih 5 prašičkov, ki so vso noč veselo krulili. ob petih zjutraj se je vnel pravi petelinji boj, rako da smo bili nemudoma vsi pokonci.

Čakanje na zajtrk

Preden smo se odpravili naprej, so nam otroci v vasi pokazali še nekaj iger, nato pa še nekaj časa tekli za nami.

Vaške igre

Po dveh urah hoje navzdol smo prispeli do ravnine in po uri hoje med riževimi polji prispeli do naslednje vasi. Tam smo pojedli kosilo in se poslovili, saj smo midva in vodič Loon odšli v drugo smer, kot Kanadčana in z vodičem Tengom.

Med riževimi polji

Za Loona je bilo to šele prvo vodenje, zato smo z manjšim cmokom v grlu zapustili vas in odpešačili proti Luang Prabangu. Po slabi uri hoje po glavni cesti (beri: makedamski kolovoz) smo zavili na "bližnjico". Ta naša bližnjica je bila pravzaprav suha rečna struga. Problem je nastal, ko smo po dobre pol ure ugotovili, da ni suha. Blatne luže so postajale vse večje in na koncu je bila struga zalita z vodo in blatom. Na začetku smo se sezuvali in brodili po blatu, potem pa smo ugotovili, da je rezultat enak, če brodiš s čevlji po 15 cm globoki vodi ali pa si obuvaš čevlje na blatne noge. Nekajkrat je bilo celo tako neprehodno, da smo morali lomastiti po popolnoma neprehodni džungli, kar je pustilo posledice na rokah in nogah (beri: trnje).

Že na začetku bližnjice je bol slabo kazalo...=)

Loon je zadevo malce olajšal, ko nama je v svoji polomljeni angleščini razlagal svoje prigode in "dosežke", ki so bili blazno smešni.

Po slabih petih urah hoje smo pozno popoldne vsi blatni in premočeni veselo prišli v Luang Prabang, kjer sva se s težkim srcem poslovila od novih prijateljev in že naslednji dan odpotovala proti Tajski meji.

Za še več nepozabnih slik s trekinga klikni-TUKAJ